Ocena parodontalnega tveganja

Delež krvavitve ob sondiranju (BOP)

Krvavitev ob sondiranju (BOP) se določi z rahlim sondiranjem do dna žepa s standardizirano parodontalno sondo.

Rezultat je dihotomen: pozitiven ali negativen. Uporabljena sila ne sme presegati 0,25N (25g).

BOP se meri na štirih mestih na zob (meziobukalno, sredinsko bukalno, distobukalno in sredinsko oralno). Najbolje je meriti po kvadrantih, najprej bukalno, nato oralno.

Vrednost krvavitve ob sondiranju se izračuna tako, da se število pozitivnih mest deli s skupnim številom mest in pomnoži s 100.

Število parodontalnih žepov z globino sondiranja ≥5mm

Na vsakem zobu se nežno sondirajo štiri mesta (meziobukalno, sredinsko bukalno, distobukalno in sredinsko lingvalno). Zabeleži se število žepov, globokih 5mm ali več.

Pri ocenjevanju pacientovega tveganja za napredovanje bolezni se število rezidualnih žepov z globino sondiranja ≥5 mm oceni kot drugi kazalnik tveganja za ponovitev bolezni v funkcionalnem diagramu ocene tveganja. Lestvica je linearna, kritične vrednosti na vektorju pa so 2, 4, 6, 8, 10 in ≥12%.

Posameznike z največ 4 rezidualnimi žepi lahko štejemo za paciente z razmeroma nizkim tveganjem, paciente z več kot 8 rezidualnimi žepi pa za posameznike z visokim tveganjem za ponovitev bolezni.

Število izgubljenih zob

Za namen te ocene tveganja celotno zobovje obsega 28 zob (modrostni zobje niso vključeni). Modrostni zobje, ki so se mezialno premaknili na mesto drugih kočnikov, se štejejo kot drugi kočniki.

Šteje se število zob, izgubljenih iz zobovja brez tretjih kočnikov (28 zob), ne glede na to, ali so bili nadomeščeni. Tudi ta lestvica je linearna, kritične vrednosti na vektorju pa so 2, 4, 6, 8, 10 in ≥12.

Posameznike z največ 4 izgubljenimi zobmi lahko uvrstimo v kategorijo nizkega tveganja, paciente z več kot 8 izgubljenimi zobmi pa v kategorijo visokega tveganja.

Delež izgube kosti glede na starost pacienta

Delež izgube kosti se oceni na rentgenskih posnetkih stranskih zob. Mesto z največjo izgubo določa vrednost izgube kosti.

Za izhodiščno raven kosti se šteje 1mm apikalno od skleninsko-cementne meje (CEJ). Izguba kosti se grobo oceni v korakih po 10%. Kadar periapikalni posnetki niso na voljo, se lahko uporabijo posnetki z ugriznim krilcem (bite-wing). Za namen tega približka se izguba kosti oceni z 10% na mm.

Pri ocenjevanju pacientovega tveganja za napredovanje bolezni se obseg izgube alveolarne kosti glede na starost pacienta oceni kot četrti kazalnik tveganja za ponovitev bolezni v funkcionalnem diagramu ocene tveganja.

Sistemski dejavniki

Najbolj utemeljeni dokazi o spremenjeni dovzetnosti za bolezen in/ali napredovanju parodontalne bolezni izhajajo iz študij na populacijah s sladkorno boleznijo tipa I in tipa II (inzulinsko odvisno in inzulinsko neodvisno).

Upoštevati je treba, da je bil vpliv sladkorne bolezni na parodontalne bolezni dokumentiran pri pacientih z nezdravljeno parodontalno boleznijo, medtem ko za zdravljene paciente do danes ni jasnih dokazov. Kljub temu je smiselno domnevati, da lahko vpliv sistemskih stanj vpliva tudi na ponovitev bolezni.

Pri ocenjevanju pacientovega tveganja za napredovanje bolezni se sistemski dejavniki, če so znani, upoštevajo le kot peti kazalnik tveganja za ponovitev bolezni v funkcionalnem diagramu ocene tveganja. V tem primeru se za ta vektor označi območje visokega tveganja. Če niso znani ali niso prisotni, se sistemski dejavniki pri skupni oceni tveganja ne upoštevajo.

Okoljski dejavniki

Uživanje tobaka, pretežno v obliki kajenja in manj v obliki njuhanja ali žvečenja, vpliva na dovzetnost in izid zdravljenja pri pacientih s kroničnim parodontitisom.

Pri ocenjevanju pacientovega tveganja za napredovanje bolezni je treba okoljske dejavnike, kot je kajenje, upoštevati kot šesti dejavnik tveganja za napredovanje parodontalne bolezni v funkcionalnem diagramu ocene tveganja.

Kljub skromnim razpoložljivim dokazom, ki kajenje cigaret povezujejo s slabšimi izidi med podpornim parodontalnim zdravljenjem (SPT), se zdi smiselno, da se močni kadilci (≥20 cigaret/dan) v fazi vzdrževanja uvrstijo v skupino z večjim tveganjem.

Medtem ko imajo nekadilci (NS) in bivši kadilci (FS: več kot 5 let po prenehanju) razmeroma nizko tveganje za ponovitev parodontitisa, so močni kadilci (HS: opredeljeni kot osebe, ki pokadijo več kot eno škatlico na dan) zagotovo izpostavljeni visokemu tveganju.

Za občasne kadilce (OS: <10 cigaret na dan) in zmerne kadilce (MS: 10-19 cigaret na dan) lahko štejemo, da imajo zmerno tveganje za napredovanje bolezni.

Vir

LANG N P, TONETTI M S: Periodontal risk assessment (PRA) for patients in supportive periodontal therapy (SPT). Oral Health Prev Dent 1: 7-16 (2003).